19/10/2018

GNOSTICIZEM

Termin gnosticizem izhaja iz grške besede »gnosis«, ki označuje osvobajajoče znanje. To ni znanje v običajnem pomenu besede, pridobljeno z izobraževanjem, proučevanjem knjig ter knjižnim znanjem. To je znanje, ki prinaša osvoboditev človeškega bitja in pot do te osvoboditve. To je vrnitev k resnici in je popolnoma na drugi strani posvetnega in profanega. Za vse pojave in izkušnje katere opisujejo in o katerih govorijo gnostiki, imajo seme v njihovem lastnem življenju.

Gnostiki so obstajali in obstajajo v vseh obdobjih človekovega obstoja, v ožjem smislu pa je gnosticizem nastal v času Kristusa v vzhodnem Mediteranu. Vsa ta učenja o izginulih civilizacijah, preko prvobitnih kristjanov do danes, se nahajajo v začaranem vrtu, ne glede na tradicije, jezike, vere in obdobja.

Znanje h kateremu so težili gnostiki je bilo znanje o naravi človeka, boga in kozmosa. Pogosto naletimo na gnostično misel, da je gnoza človeka začetek in gnoza boga konec človeške evolucije. V nasprotju s posvetno zemeljsko usodo, gnosticizem uči nebeško in zvezdno usodo človeškega bitja. Gnoza je bila tajno znanje, ne zaradi tega, ker naj bi ga gnostiki skrivali, ampak zato, ker se do gnoze prihaja izključno na osnovi spiritualnega dela na sebi.

Osnova gnostičnega učenja je da v človeku obstaja božanska iskra, ki je identična z bogom ter istočasno ujeta in zaprta v materialnem svetu.

Božanska iskra v človeku nima nič skupnega z materialnim svetom, ki je produkt nižjih živalskih oblik zavesti. Iz tega naslova je večina gnostičnih učenj zasnovana na dualizmu, ki obstaja med človeško dušo ujeto v telesu in tem istim zaporom – materialnim svetom v katerem živi.

Osvoboditev spon materialnega sveta je v večini primerov mogoča le s popolnim dojemanjem in sprejemanjem materialnega sveta. To pomeni, da gnostiki spoznavajo, doživljajo in obvladajo matrico materialnega sveta.

Lahko rečemo, da je gnostik kot mogočno drevo, katerega krošnja sega do najvišjih višin neba in katerega korenine sežejo do najglobljih globin zemlje.